Arsmedia

Mnogi so pričakovali, da boste svoj prvi celovečerni film posneli po romanu Čefurji raus!, o čemer ste tudi sami nekoč govorili. Kako je prišlo do spremembe ideje in zakaj ste odložili ekranizacijo romana?

Ni prišlo do spremembe ideje, saj imam film Piran Piranu v planu še iz časov, ko je roman šele nastajal. V nekem trenutku se je sicer zdelo, da do tega filma ne bo prišlo, trikrat je bil zavrnjen na razpisu Filmskega sklada, tako da sem tudi sam razmišljal o tem, da bi raje poskusil s filmom Čefurji raus!, za katerega se je zdelo, da ima po dveh pomembnih nagradah in odličnem odzivu publike odprto pot do realizacije. Pred časom so mi celo odprto ponujali realizacijo filma Čefurji raus! pod pogojem, da odstopim od projekta Piran Pirano, a sem to ponudbo zavrnil. Film Piran Pirano sem si namreč resnično želel posneti, saj je medtem popolnoma dozorel v moji glavi, vanj pa sem tudi od začetka verjel.

Prva klapa filma „Piran, Pirano“ je padla v novembru, snemanje pa naj bi se končalo v aprilu. Ali snemanje poteka po planu, na katerih lokacijah se odvija snemanje in ali ste zadovoljni z dosedanjim delom?

Snemanje poteka po planu in sam sem zelo zadovoljen s tem, kar smo do sedaj naredili. V decembru smo snemali v studiu Viba film v Ljubljani in tam v treh tednih posneli skoraj polovico filma. Konec marca začenjamo drug del snemanja in se selimo v Piran in njegovo okolico. Če smo do sedaj snemali predvsem intimne igralske prizore, nas na Obali čakajo številni prizori z veliko statisti, kar od režiserja zahteva malce drugačno obliko koncentracije.

Zbrali ste impresivno igralsko zasedbo, na čelu katere je Mustafa Nadarević, del ekipe pa je tudi mladi bosanski igralec Moamer Kasumović. Kaj vas je vodilo pri izbiri igralcev in zakaj sta prav omenjena igralca prišla v ožji izbor?

Težko je razložiti, kaj vodi režiserja pri izboru igralcev, čeprav je to ena pomembnejših nalog pri ustvarjanju filma. Vselej se poskušate opirati na neke racionalne kriterije, pregledujete biografije in na avdiciji sistematično preizkušate igralski razpon vsakega igralca, a na koncu po moje vendarle odloča energija, ki jo igralec ima ali je nima, režiser pa jo bodisi čuti bodisi je ne čuti. Igralec namreč nikoli ne more povsem pobegniti od sebe in če v zasebnem življenju nima določene energije, je verjetno ne boste videli niti na filmu. Režiser pa pravzaprav išče le človeka s pravo energijo za svoj film. A te reči so precej iracionalne in nikoli nisi povsem prepričan v pravilnost svojega izbora, še manj pa si lahko prepričan v to, da bodo gledalci igralčevo energijo začutili točno tako kot bi to filmu in njegovi zgodbi ustrezalo.

Prebrala sem, da se bodo, zahvaljujoč vam, po dolgem času v filmsko zgodbo vrnili pozabljeni partizani. Ali to pomeni, da bomo po dolgem času dobili novi partizanski film? Za kaj gre pri filmu „Piran, Pirano“?

Piran Pirano je film, ki poskuša ugotoviti, zakaj nas naša preteklost tako zelo obremenjuje. Film govori o srečanju Italijana Antonia, ki se pred smrtjo vrača v svoj rojstni kraj, in Bosanca Veljka, ki zdaj živi v njegovi rojstni hiši. Izkaže se, da se ta popolnoma različna človeka soočata z istimi življenjskimi vprašanji in dilemami. Kaj je tisto, kar ustvari človekov dom in kaj vse je potrebno, da bi se nekdo nekje počutil doma?
Piran Pirano vsekakor ne bo tipičen partizanski film, a sem se moral za potrebe pripovedovanja ene zgodbe iz sedanjosti nujno vrniti v preteklost, točneje na konec druge svetovne vojne ter poskusiti razumeti duh takratnega časa, čustva, ki so se takrat rojevala, še najbolj pa dileme ljudi, ki so bili ujeti v nek politično zgodovinski vrtinec. V tistem času se je namreč določala usoda mojih junakov, istočasno pa se je gradil tudi njihov notranji svet, ki jih v marsičem definira tudi ob koncu njihovega življenja. A vsekakor se ne bom upiral skušnjavi, da podrobneje pobrskam po tem burnem obdobju, ki še danes v Sloveniji odpira žolčne in pogosto neokusne razprave, predvsem zaradi stvari, ki so se dogajale po vojni. Tu je še kar nekaj tabujev, ki se jih da »obdelati«.

Tudi vaš film spremlja življenje in usodo tujcev v Sloveniji – Italijana in Bosanca, v zgodbo pa je vpletena tudi Slovenka. Spet ste se odločili za multikulturno in multinacionalno zgodbo in ekipo. Zakaj vas še naprej privlačijo priseljenci v Sloveniji in ali se je njihov položaj po objavi vašega romana kaj spremenil?

Sem otrok mešanega zakona, ki je odraščal v zelo multikulturnem okolju, ki je zame edino naravno in normalno okolje. Vse ostalo so bolj ali manj deviacije, ustvarjene ali z naravno izolacijo ali z bolno politično voljo iz te ali one preteklosti. Glede na to, da me deviacije niti najmanj ne zanimajo, svoje zgodbe pač postavljam v pisani svet, ki me obkroža. Zaradi tega me je konec koncev tudi Piran tako zelo pritegnil.
Kar pa se moje knjige in priseljencev v Sloveniji tiče, si ne delam utvar, da je moj roman prinesel velike družbene spremembe, ker vem, da knjige ne spreminjajo sveta. Zame je ogromno že to, da je veliko ljudi s pomočjo knjige in debat, ki jih je ta sprožila, naposled le dojelo, v kakšnem nezavidljivem položaju se nekateri priseljenci iz njihove neposredne bližine še dandanes nahajajo. To razumevanje posameznih bralcev je vse, kar sem si kot pisatelj lahko zaželel. Ostalo je na drugih.

Kako bi ocenili slovensko kinematografiji? Ali država prispeva dovolj denarja za film in ali ste vi sploh zadovoljni s predvidenim proračunom za Piran Pirano?

Pogosto smo z razlogom kritični do naše kinematografije in katastrofalne sistemske ureditve, ki vlada že skoraj dvajset let. A ko na vse to pogledamo z malo distance, ugotovimo, da se naši filmi, kadar se snemajo, vseeno snemajo v za te prostore dokaj solidnih pogojih, medtem ko je potrebno njihovo kvaliteto ocenjevati skozi neko daljše časovno obdobje. Če pogledamo produkcijo zadnjih petnajstih let, potem vidimo pet ali šest odličnih in deset dobrih filmov, dva velika domača hita ter še nekaj nagrad z največjih svetovnih festivalov. Za tako majhno kinematografijo je to precej dober iztržek.

Vaš prvi roman je dvignil mnogo prahu. Pišete kaj novega ali ste se v celoti posvetili filmu?

Trenutno sem se povsem posvetil filmu. V glavi imam precej jasno idejo romana, a bo ta počakal na konec filmske zgodbe.
Velika razlika je med pisanjem romana in režiranjem celovečernega filma – prvi poklic je bolj osamljen, drugi pa se praviloma opira na številno ekipo. Glede na to, da imate izkušnje tako s pisanjem romana, kot tudi s snemanjem filma, me zanima, kaj vam od tega bolj ustreza. Se nameravate čemu intenzivneje posvetiti ali pa se boste še naprej vzporedno razvijali kot pisatelj in kot režiser?
Sem bivši košarkar in velik ljubitelj kolektivnih športov, tako da me delo na filmu izredno veseli. Zame je to nedvomno privlačnejši svet kot pa osamljeni svet pisatelja, ki se druži le s svojim računalnikom. A po drugi strani je literatura prostor popolne svobode, to ni svet, v katerem si odvisen od volje direktorja nekega sklada ali od okusa raznoraznih komisij, ne delaš kompromisov zaradi višine proračuna, zaradi tega in onega. Ko imaš idejo, se usedeš in pišeš in to je nekaj, kar se mi zelo dopade. Zato bom še naprej delal na tem, da ostanem pisatelj in režiser.