Arsmedia

Žanr: celovečerni film
Leto: v pripravi
Scenarij: Branko Šoemen, Bojan Labovič
Režija: Bojan Labovič
Igrajo: izbor igralcev še poteka

Zgodba

Ljubezenski film po motivih romana Ferda Godine Bele tulpike

Pozna trideseta leta dvajsetega stoletja. Velike spremembe, ki se dogajajo v svetu, se komaj dotikajo pokrajine ob reki Muri. Tudi vojna, ki po Evropi poganja korenine, se zdi nekam daleč. Je pa to čas, ki bo korenito posegel v življenje Arpada Zrima.
Temu trideset letnemu katoliškemu kaplanu bi se življenska zgodba zasukala popolnoma drugače, če bi ne bilo njegove nezakonske matere. Da bi oprala sramoto izven zakonskega stanu, ga ob pomoči župnika iz domačega kraja že v zgodnji mladosti nevednega zapiše duhovniški službi. Pod tem prikritim usmerjanjem budnega očesa svojega duhovnega očeta, ki s svojim vplivom določa tudi dejanja njegove matere, se Arpad spopada z omejitvami svojega poklica.
Njegova razdvojenost postane še toliko večja, ko ga iz odmaknjene župnije na robu gričevnate pokrajine premestijo v živahno središče dekanije, ki mu dajejo utrip ljudje različnih narodov in veroizpovedi. Že kmalu po prihodu se silovito zaljubi v Rahelo, lepo hčerko židovskega trgovca.  To njegovo intimno dejanje pa vodi v neizbežen spopad z družbenimi normami in pritiskom poklicne sredine, ki ga korak po korak zapleta v svoje prikrite igre. V njih vprežejo tudi Arpadovo mater, ki svojega, med ideali in ljubeznijo razdvojenega sina, večkrat nevede, zaradi družbenih pravil pomaga pehati v pogubo.
V nerazumni navezanosti na svojo egoistično mater, Arpad Zrim skupaj z Rahelo v silovito intimnem odnosu trga spone njune prepovedane ljubezni.  Kljub svoji mladosti je pri premagovanju ovir do lastne izbire in svobode Rahela odločnejša. Tudi takrat, ko nosi v sebi njunega otroka. Ideali notranje razklanega Arpada pa se dokončno razblinijo, ko Rahelini starši dosežejo, da jima vzamejo še nerojeno dete in se preselijo na Madžarsko. ……..
…….. Začne se vojna. Arpadov boj s samim seboj je še toliko večji, saj ga izključijo iz cerkve. Rahela pobegne iz Madžarske. Čeprav se zdi, da bo Arpad izgubil bitko, stori dejanje, ki preseže običajno ljubezen. Je čas, ko v mrtvicah reke Mure cvetijo Bele tulpike.

DESET RAZLOGOV ZA REALIZACIJO FILMA BELE TULPIKE

Scenarij za ljubezenski film BELE TULPIKE je nastal na podlagi romana z istim naslovom. Leta 1941 ga je napisal slovenski pisatelj FERDO GODINA. Močno emotivna zgodba se dogaja v slovenski provinci ob reki Muri pred drugo svetovno vojno in pripoveduje o katoliškem kaplanu Arpadu Zrimu ter njegovi ljubezni do lepe Judinje Rahele.  Nastanek filma  po omenjeni literarni predlogi je smiseln in potreben iz naslednjih razlogov:

1.    Filmi z močnim čustveno – liričnim nabojem so v slovenskem kinematografskem prostoru redkost, zato ne čudi »žeja« občinstva po tovrstnih stvaritvah. O tem pričajo mnenja in odzivi na nekatere filmske zgodbe, ki so nastale pred leti in so se vpele v misli slovenskega kinematografskega gledalca. Omeniti velja samo film Matjaža Klopčiča Cvetje v jeseni.
2.    Za videzom sentimentalne drame je v filmsko zgodbo vpeta tudi analiza družbe, ki z močnim družbeno kritičnim nabojem ohranja aktualnost še danes.
3.    Zgodba je v bistvu ogledalo slovenske družbe in njena moč, da bi se njeno preteklo dogajanje lahko dogajalo tudi danes, je tista, ki gledalca lahko prepriča, da zgodbi še bolj verjame. Prav zaradi tematike, ki je univerzalna in črpa iz zgodovine, je njena aktualnost v bistvu še večja.
4.    Zgodba in posledično film se ne sramujeta biti lokalno slovenska. Prav zaradi tega in v povezavi z univerzalnostjo vsebine lahko film preseže ožje okolje in dobi širši pomen. Z dogajanjem v značilnem in zaprtem svetu ob Muri je zgodba tako slovenska, s problematiko prepovedane ljubezni in trganjem družbenih spon pa tako evropska in s tem svetovna. To je formula, s katero je prodrla večina manjših svetovnih kinematografij. Na primer avstrijska s filmom Mihaela Hanekeja Beli trak.
5.    S predpostavko, da je umetniška resnica zmeraj resnica o senzibilnem, film Bele tulpike s svojo emotivno in poetično naracijo predstavlja protiutež filmom z zgolj zunanjo akcijsko atrakcijo. Povpraševanje po tovrstnih filmih, ki želijo temeljiti na značaju in intimi ljudi in s tem posledično  vplivati na čustva gledalcev, je v zadnjem času opazno. Predvsem v zahodnem svetu, kjer si ob novejšem valu filmov z daljnega vzhoda gledalci vse bolj želijo »domačih« tem.
6.    Čeprav je osnova filma ljubezenska zgodba in so družbena dogajanja njen paralelni del, pa vseeno nosi v sebi pomembno socialno in politično sporočilnost. Predvsem v smislu demokratičnega razumevanja enakosti med ljudmi, saj obravnava temo ljubezni med pripadnikoma dveh različnih veroizpovedi in položaja enega izmed njih, ki mu družbena pravila prepovedujejo biti zaljubljen. Ob predpostavki, da je enakost mogoča samo kot ljubezen, saj ljubiti pomeni isto kot biti ljubljen, je film v svojem bistvu hvalnica demokracije.
7.    Film predstavlja popularizacijo klasične slovenske literature in znova vzpostavlja pretrgano tradicijo včasih bolj, včasih manj uspešne ekranizacije slovenskih klasičnih literarnih del. Leta 2012 bo sto letnica rojstva avtorja romana Bele tulpike Ferda Godine in bi se s filmom dostojno poklonili okrogli obletnici tega pomembnega slovenskega literarnega ustvarjalca.
8.    Čeprav se površnemu opazovalcu zdi, da klasične zgodbe v sodobnem filmu delujejo arhaično, pa filmska upodobitev Belih tulpik to zanika. S pristopom, ki ne išče inspiracije samo v zunanji akcijski formi, se scenarij preko dogajanj v notranjem svetu glavnih junakov vživlja v njihove usode in čas, v katerem živijo. Pri tem si pomaga s čutno, dramatično – spontano in čisto filmsko simboliko, ki je v svoji  preprostosti še toliko bolj udarna. Film je v bistvu »fundamentalen«, saj se ukvarja z globalnimi odnosi in notranjimi stanji, ki so izven časa. Zato je tukaj arhaičnost v bistvu sodobnost, kot bi lahko bila sodobnost tudi arhaična.
9.    Film predstavlja priložnost za slovenske igralce, saj s konceptom, kjer so zunanje podobe kadrov izražene z notranjim stanjem akterjev in njihovo povezanostjo z okoljem, omogoča filmsko igro v pravem pomenu besede. V bistvu gre za koncept, kjer igralska stanja niso izražena verbalno, ampak se iz njihove notranjosti oblikuje zunanja vizualizacija in predvsem njeno občutenje. Filozofija se torej ne govori, temveč zaznava.To pa je tudi presežek, kjer film ni več literatura, čeprav je nastal po njej.
10.    Vsaka kinematografija, ki se hoče konstituirati kot celovit pojem, potrebuje tudi filme, ki niso samo nižje proračunske generacijske zgodbe njihovih ustvarjalcev. Slednji bi morali biti v bistvu posledica oz, odgovor na višje proračunske filme, ki obravnavajo globalne teme in niso časovno determinirani. Zato mora slovenska kinematografija snemati tudi slovensko klasiko, saj bo tako lahko izhajala iz sebe in ne iz velikokrat brezpredmetne primerjave z drugimi kinematografijami.

Bojan J. Labovič

Avtorji

Scenarij: Branko Šoemen, Bojan Labovič
Avtor literarne predloge: Ferdo Godina
Režija: Bojan Labovič
Direktor fotografije: Simon Tanšek
Montažer: Stanko Kostanjevec
Skladatelj: Aldo Kumar
Snemalec zvoka: Jože Trtnik
Oblikovalec zvoka: Boštjan Kačičnik
Scenograf: Matjaž Pavlovec
Kostumografinja: Belina Radulovič
Oblikovalka maske: Mirjam Kavčič
Producent: Franci Zajc

Igrajo

Bojan Labovič

rojen leta 1961 v Mariboru je diplomiral na dokumentarni režiji in scenaristiki na praški filmski akademiji FAMU. Je avtor več dokumentarnih in igrano – dokumentarnih filmov in nadaljevank, kakor tudi različnih televizijskih oddaj in scenskih postavitev. Njegovo polje delovanja se giblje med estetizirano formo in tisto čisto elementarno, kjer je glavni akter običajen človek, umeščen v prostor, ki ga velikokrat ne more določiti sam.
Med več kot štiridesetimi različnimi filmsko televizijskimi enotami, ki jih podpisuje kot režiser in scenarist ali tudi kot kompleten avtor velja omeniti prvo filmsko upodobitev Ivana Krambergerja Moja prva knjiga, pripoved o novi meji v Halozah Zgodba o stoletju, 10 delno serijo Tretje oko, portret Dr. Vekoslava Grmiča Slavkova pot, dvodelni dokumentarec o propadu mariborske avtomobilske industrije Umrli gigant, zgodbo o švicarskem pisatelju in psihoanalitiku Paulu Parinu Potem Goldy reče to moraš pa enkrat napisati in igrani dokumentarec Mariborska dvorišča. Deloval je tudi v gledališču, kjer je režiral predstavo po predlogi filma F. Fellinija Cesta. Za svoja dela je prejel tudi grand prix na srednjeevropskem televizijskem festivalu, Vikendovo nagrado in Glazerjevo listino.

Filmografija

Zeleni žarek upanja /dokumentarni (1988) – scenarist in režiser
Moja prva knjiga /dokumentarni (1989) – scenarist in režiser
Zadnji vitez / dokumentarni – scenarist in režiser (1990)
Bajke na Slovenskem / 6 delna igrano dokumentarna serija (1990 – 1991) – koscenarist in režiser
Jezuiti se vračajo /dokumentarni (1991) – režiser
Jamborna cesta / igrano dokumentarni (1992) – korežiser
Zgodba o stoletju / dokumentarni (1993) – režiser
Hčeri morja /dokumentarni (1993) – koscenarist in režiser
Doba odkritij  / dokumentarni – koscenarist in režiser (1994)
Tretje oko / 10. delna dokumentarno igrana serija – režiser (1995 – 1998 )
Nekoč bo Narodni dom / dokumentarni – scenarist in režiser (1998)
Slavkova pot / dokumentarni – režiser (1999)
Vino moje dežele / 5. delov igrano dokumentarne serije – režiser (1999 – 2000)
Tanke vezi / dokumentarni – scenarist in režiser (2001)
Politični lemenat / igrano dokumentarni – režiser (2001)
Umrli gigant / 2. delni dokumentarni – scenarist in režiser (2002)
Potem Goldy reče, to moraš pa enkrat napisati / dokumentarni (2003) – režiser
Saxanov svet / 3. delni dokumentarni -scenarist in režiser (2003)
Hraniti ohraniti / dokumentarni – scenarist in režiser (2003)
Skrivališče podob / dokumentarni – scenarist in režiser (2004)
Mariborska dvorišča / igrano dokumentarni (2005) – koscenarist in režiser.